Ključna beseda: slovenska literatura

»Za prodajo avtorskih pravic je potrebno zelo specifično znanje.«

»V tujini nas vidijo malo drugače kot sami sebe, kot mali čudež.«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji«

»iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič«

»Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?«

»Na straneh V(e)rtca od leta 1871 do izida slovenske pesniške knjige na pragu 90. let 19. stoletja množično razveseljevala (naj)mlajše in skupaj z njimi nekoliko starejše bralce.«

»Pa je sploh mogoče, da ni nihče niti pomislil na to?«

»Njena poezija je drobna, vendar lepa in hkrati velika, saj je oprta tudi na spoznanje o pomenu maternega jezika in slovenske kulture.«

»Imela je srečo, da je pritegnila pozornost edinega slovenskega literarnega lista, ki si je kakor ona želel, da bi čim več mladih pridobil za branje in da bi slednjič brali vsi …«

»Vrhunec je dosegla tako rekoč v preddverju slovenske moderne, leta 1889 z zbirko Vijolice.«

»Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo.«

»Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.«

»Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.«

»se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije«

»Ela Peroci v slovensko otroško literaturo ni vpeljala izrazito samo mestnega okolja, ampak tudi nekatere pripovedovalske postopke, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej pozneje, šele v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji ipd.)«

»Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo.«

»Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino.«

»Več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso.«

»Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ.«

»Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje.«

»O tem sem že razmišljal včasih, ko so potem govorili o konkurenci in mislim, da prvič, ko se bova s kolegom Tadejem kje srečala na kakem literarnem večeru, mu bom poskušal to idejo prodati.«

»Ja, jo je pa Slovenija že našla.«

»Fran Saleški Finžgar je bil vsestransko nadarjen človek, ne samo pisatelj, dramatik in duhovnik, temveč se je lotil praktično vsega.«

»In res je, kamor koli je šel, povsod je za seboj pustil neizbrisne sledi.«